Športno sabljanje
Sabljanje se je konec 19. in v začetku 20. stoletja razvilo v moderen olimpijski šport s svojo opremo, pravili in sistemom tekmovanj. Pri sabljanju poznamo tri orožja, tako v moški kot v ženski konkurenci, in sicer v floret, meč in sablja. Bistvene razlike med orožji so v njihovi teži, tehniki zadetka in površini zadetka.
Leta 1896 so ga uvrstili na prve olimpijske igre in je eden od petih športov, ki je prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Mednarodna sabljaška zveza (Fédération Internationale d'Escrime, FIE) je bila ustanovljena 29. novembra 1913 v Parizu, v Francij z namenom standardizacije pravil, ki so omogočila razmah mednarodnih tekmovnja. Mednarodna sabljaška zveza je danes sestavljena iz 133 nacionalnih zvez, njen sedež pa se nahaja v Lausanni, v Švici.
Eno izmed pomembnih sprememb v modernem sabljanju predstavlja uvedba elektronskih naprav za registracijo zadetkov, ki so zmanjšale možnost napak in pristranskosti pri sojenju. V tridesetih letih 20. stoletja so jo najprej uvedli pri meču, v pedesetih letih je sledil floret, v osemdesetih pa se jima je pridružila še sablja.
Točkovanje
Da bi dosegel zadetek, mora sabljač s konico orožja zadeti nasprotnikovo veljavno površino. Pri meču je to celo telo, pri floretu le trup, pri sablji pa trup od pasu navzgor, vključno z rokami in glavo. Pri sablji šteje za zadetek tudi udarec s sprednjim robom ter z zgornjo tretjino zadnjega roba. Prizna se vsak zadetek, ki ga tekmovalec doseže stoje na stezi ali v zraku preden stopi na tla pri flechu.
Pri floretu in sablji se zadetki izven veljavne površine priznajo, če je zadeti tekmovalec, da bi se izognil zadetku v veljavno površino, le-to zakril, tako da se je postavil v nenormalni položaj. Zadetek v neveljavno površino zaključi zaporedje akcij.
Uradne osebe
Sodnik s pomočjo štirih stranskih sodnikov spremlja vsak dvoboj. Če se uporablja aparat za električno beleženje zadetkov, mu pomagata le dva stranska sodnika. Glavni sodnik in stranski sodniki sestavljajo žirijo. Ostale uradne osebe so zapisnikarji, časomerilci in nadzorniki elektronske opreme.
Borilna pista
Sabljaški teren more biti raven in enakomerno osvetljen, v zaprtem prostoru ali na prostem. Površina je lahko različna: lesena, iz linoleja, gume, plastike, ali pa kovinske mreže. Pista, ki je enakomerno široka (od 1,5 metra do 2 metra), je dolga 14 metrov, na vsakem koncu pa sta še 2 metra za iztek.
Leta 1896 so ga uvrstili na prve olimpijske igre in je eden od petih športov, ki je prisoten na vseh olimpijskih igrah moderne dobe. Mednarodna sabljaška zveza (Fédération Internationale d'Escrime, FIE) je bila ustanovljena 29. novembra 1913 v Parizu, v Francij z namenom standardizacije pravil, ki so omogočila razmah mednarodnih tekmovnja. Mednarodna sabljaška zveza je danes sestavljena iz 133 nacionalnih zvez, njen sedež pa se nahaja v Lausanni, v Švici.
Eno izmed pomembnih sprememb v modernem sabljanju predstavlja uvedba elektronskih naprav za registracijo zadetkov, ki so zmanjšale možnost napak in pristranskosti pri sojenju. V tridesetih letih 20. stoletja so jo najprej uvedli pri meču, v pedesetih letih je sledil floret, v osemdesetih pa se jima je pridružila še sablja.
Točkovanje
Da bi dosegel zadetek, mora sabljač s konico orožja zadeti nasprotnikovo veljavno površino. Pri meču je to celo telo, pri floretu le trup, pri sablji pa trup od pasu navzgor, vključno z rokami in glavo. Pri sablji šteje za zadetek tudi udarec s sprednjim robom ter z zgornjo tretjino zadnjega roba. Prizna se vsak zadetek, ki ga tekmovalec doseže stoje na stezi ali v zraku preden stopi na tla pri flechu.
Pri floretu in sablji se zadetki izven veljavne površine priznajo, če je zadeti tekmovalec, da bi se izognil zadetku v veljavno površino, le-to zakril, tako da se je postavil v nenormalni položaj. Zadetek v neveljavno površino zaključi zaporedje akcij.
Uradne osebe
Sodnik s pomočjo štirih stranskih sodnikov spremlja vsak dvoboj. Če se uporablja aparat za električno beleženje zadetkov, mu pomagata le dva stranska sodnika. Glavni sodnik in stranski sodniki sestavljajo žirijo. Ostale uradne osebe so zapisnikarji, časomerilci in nadzorniki elektronske opreme.
Borilna pista
Sabljaški teren more biti raven in enakomerno osvetljen, v zaprtem prostoru ali na prostem. Površina je lahko različna: lesena, iz linoleja, gume, plastike, ali pa kovinske mreže. Pista, ki je enakomerno široka (od 1,5 metra do 2 metra), je dolga 14 metrov, na vsakem koncu pa sta še 2 metra za iztek.