Rudolf Cvetko
Rudolf Cvetko, slovenski častnik in sabljač (17. november 1880, Senožeče, 15. december 1977, Ljubljana)
Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro v ekipnem tekmovanju s sabljo.
Cvetko se je rodil v družini orožnika Janeza Cvetka v Senožečah, vendar se je družina kmalu preselila v Ljubljano, kjer je končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Leta 1896 je začel obiskovati štiriletno kadetnico v Trstu. Po zaključku šolanja je bil dodeljen 16. ogrskemu pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovarju. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske. Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge. Prvo svetovno vojno je Cvetko končal kot stotnik, po končani vojni pa je služil kot orožniški častnik v Kočevju do leta 1926, ko so ga zaradi napredne usmerjenosti predčasno upokojili s činom orožniškega podpolkovnika.
Rudolf Cvetko je prvi Slovenec, ki je osvojil olimpijsko medaljo, ko je na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 kot član avstrijske sabljaške reprezentance osvojil srebro v ekipnem tekmovanju s sabljo.
Cvetko se je rodil v družini orožnika Janeza Cvetka v Senožečah, vendar se je družina kmalu preselila v Ljubljano, kjer je končal osnovno šolo in nižjo gimnazijo. Leta 1896 je začel obiskovati štiriletno kadetnico v Trstu. Po zaključku šolanja je bil dodeljen 16. ogrskemu pešpolku, ki je bil nastanjen v Zagrebu in Bjelovarju. V polku je služil od leta 1900 do leta 1913, ko je kot nadporočnik zaradi poroke izstopil iz vojske. Ob začetku prve svetovne vojne je bil reaktiviran in povišan v stotnika. Služil je v 16. pešpolku in bil leta 1916 odlikovan z bronasto medaljo za zasluge. Prvo svetovno vojno je Cvetko končal kot stotnik, po končani vojni pa je služil kot orožniški častnik v Kočevju do leta 1926, ko so ga zaradi napredne usmerjenosti predčasno upokojili s činom orožniškega podpolkovnika.
Med vojaško službo se je od leta 1904 večkrat udeležil sabljaških tečajev v telovadni in sabljaški šoli avstro-ogrske vojske v Dunajskem Novem mestu. Od leta 1905 je bil tam nekajkrat tudi inštruktor za sabljo, v letih 1908-1912 pa je bil glavni učitelj na sabljaških tečajih.
Kasneje je postal član Ljubljanskega sabljaškega krožka, ki se je spomladi leta 1929 organiziral kot Sabljaška sekcija Športnega kluba Ilirija. Postal je njen načelnik in uspešen sabljaški učitelj, opravljal je visoke funkcije v Jugoslovanski sabljaški zvezi in slovel kot strog in pravičen sabljaški sodnik. Po letu 1945 se je posvetil vzgoji mladih sabljačev v Športnem klubu Tabor in delu v Sabljaški zvezi Slovenije.
Skupaj z voditelji Ilirije E. Bettetom, Stankom Bloudkom in S. Lapajnetom je pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji med svetovnima vojnama. Njegovi učenci so do leta 1941 osvojili štiri naslove državnega prvaka v članski in dva naslova v mladinski konkurenci. Po letu 1945 so njegovi učenci osvojili dva naslova v članski in devet naslovov v mladinski konkurenci.
Z organizacijo sabljaških inštruktorskih tečajev je postavil Cvetko temelje slovenskemu sabljaškemu športu, strokovnemu kadru pa je s teorijo in metodiko sabljanja s sabljo in floretom postavil temeljni teoretični deli. Bil je tudi predavatelj sabljanja na Akademiji za igralsko umetnost (danes AGRFT) in Inštitutu za telesno vzgojo v Ljubljani (danes Fakulteta za šport). Za svoje uspešno delo je prejel vrsto državnih in društvenih priznanj, med drugimi Bloudkovo nagrado.
Njegovo delo so nadaljevali njegovi učenci in kljub slabim možnostim širili zanimanje za »umetnost sabljanja« oziroma »l'art d'Escrime«, kot sabljanje imenujejo Francozi, med Slovenci od Maribora preko Velenja do Gorice.
Kasneje je postal član Ljubljanskega sabljaškega krožka, ki se je spomladi leta 1929 organiziral kot Sabljaška sekcija Športnega kluba Ilirija. Postal je njen načelnik in uspešen sabljaški učitelj, opravljal je visoke funkcije v Jugoslovanski sabljaški zvezi in slovel kot strog in pravičen sabljaški sodnik. Po letu 1945 se je posvetil vzgoji mladih sabljačev v Športnem klubu Tabor in delu v Sabljaški zvezi Slovenije.
Skupaj z voditelji Ilirije E. Bettetom, Stankom Bloudkom in S. Lapajnetom je pomembno vplival na razvoj športa v Sloveniji med svetovnima vojnama. Njegovi učenci so do leta 1941 osvojili štiri naslove državnega prvaka v članski in dva naslova v mladinski konkurenci. Po letu 1945 so njegovi učenci osvojili dva naslova v članski in devet naslovov v mladinski konkurenci.
Z organizacijo sabljaških inštruktorskih tečajev je postavil Cvetko temelje slovenskemu sabljaškemu športu, strokovnemu kadru pa je s teorijo in metodiko sabljanja s sabljo in floretom postavil temeljni teoretični deli. Bil je tudi predavatelj sabljanja na Akademiji za igralsko umetnost (danes AGRFT) in Inštitutu za telesno vzgojo v Ljubljani (danes Fakulteta za šport). Za svoje uspešno delo je prejel vrsto državnih in društvenih priznanj, med drugimi Bloudkovo nagrado.
Njegovo delo so nadaljevali njegovi učenci in kljub slabim možnostim širili zanimanje za »umetnost sabljanja« oziroma »l'art d'Escrime«, kot sabljanje imenujejo Francozi, med Slovenci od Maribora preko Velenja do Gorice.